Jesen – klic k upočasnitvi

Sprehajam se po gozdu, vpijam poznojesenske sončne žarke, ki se nežno prebijajo skozi skoraj že ogolele veje, šelestenje listov me prežema z nežno ekstazo, vonjam prhko, vlažno zemljo pod sabo, tu in tam pobožam lubje, delno obraslo z mahom, ter objamem drevo.

Z vsakim korakom in z močnim občutkom olajšanja pustim, da se moja stopala skoraj zarijejo v gozdna tla pod mano. Pustim, da se telo z vso težo spusti na zemljo. Trenutno čutim, kot da je nekoliko težje, podobno kot moja maternica. Zdaj, kot sicer običajno okoli polne lune, namreč ta krvavi ter v zemljo odnaša vso emocionalno-energetsko težo, hektičnost in napetosti preteklega meseca.

Trenutna faza menstrualnega cikla je uglašena s tem poznojesenskim obdobjem – in me navaja k refleksiji o počitku in upočasnitvi. V gozdu čutim, kako se moje telo in vsa moja bit globoko regenerirata. Dnevna doza gozda je zame postala tako nujna kot zrak, ki ga diham.

A ni bilo vedno tako. Iti na sprehod v gozd ali katera koli druga oblika počitka in upočasnitve sta bila zame nekoč luksuz, čeprav sem gozd imela praktično pred nosom. Vedno je bilo nekaj »pomembnejšega«, »koristnejšega« za postoriti.

Podoben odnos do počitka in upočasnitve neredko zasledim tudi v svoji terapevtski in coaching praksi – in moj vtis je, da ta odnos ni stvar le naših osebnih zgodb, ampak tudi kolektivnih in transgeneracijskih, in da ženske tukaj nosimo še posebno vrsto teže – lastne, kolektivne, transgeneracijske.

Tudi jesen je bila zame še pred nekaj leti vir velikega stresa – po bolj ležernem in upočasnjenem poletju je nenadoma vse zapadlo v nekakšno histerično hektičnost: vračanja z dopustov, vpisi na razne tečaje, začetki delovne sezone, začetki šole, začetki faksa, dolgi seznami vsega, kar je počakalo čez poletje.

Že ko samo vse to pišem, čutim, kako v mojem telesu narašča napetost. A to je bila moja realnost večino življenja, le da se nekoč nisem zavedala stopnje napetosti in izčrpanosti, ki sem ju nosila v sebi. K temu sta pripomogli moji dve zvesti spremljevalki – močna volja, ki je znala »gurati« preko in še čez, ter disociacija.

Razpad sistema – ali ko sem si končno dovolila upočasniti

Na srečo njuna zvestoba ni trajala do groba, saj sem se prisilno ustavila, še preden bi me spravili v grob. Tako je pred nekaj leti napočil trenutek, ko sem »krešnila«. Ekonom lonec močne volje in disociacije je počil. Napetosti v njem nista mogla držati niti zvesti pomočnici omenjenih zvestih spremljevalk – sram in krivda, ki sta »ukrepala«, vedno kadar sem se ustavila, počivala ali delala »brezkoristne«, »brezciljne« ali celo »sebične« stvari, kot sem si takrat razlagala vse tisto, kar sem si drznila narediti samo zase.

Po »krešu« sem korak za korakom popolnoma spremenila življenje – in ključen del tega je bila postopna popolna zamenjava okolja in ljudi okoli sebe. Nisem si več želela biti obdana z ljudmi, ki so zrcalili mučeniško držo do življenja kot enega velikega garaškega podviga, z redkimi – in obvezno težko zasluženimi – premori.

S sebe sem začela snemati težke verige tega mučeniškega prepričanja in se obdala z ljudmi, ki so si dovolili upočasnitev in počitek – ne kot redek privilegij, ampak kot naravno potrebo. Tako sem začela to dovoljenje vse bolj dajati tudi sama sebi. Veliko so k temu prispevale moja osebna terapija, pa tudi študij iz telesne psihoterapije ter razne druge oblike samoodkrivanja.

Danes se še kdaj zalotim, da grem prek svoje meje, ni pa to več moj način življenja. Predvsem pa ne potrebujem več nikogaršnjega dovoljenja, kadar začutim, da moje telo potrebuje počitek in upočasnitev – naj je to v obliki sprehoda v gozdu, dremeža, filma, petja, plesa, rituala, tišine ali ugnezdenja v mojem pisalno-bralno-počivalnem kotičku.

Ključno pri tem, da si danes dovolim počivati, je tudi moje vračanje nazaj v telo. S tem ko sem bila disocirana od telesa, sem namreč tudi težko prepoznala znake utrujenosti in izčrpanosti.

Poleg tega sem živela v še vedno močnem družbenem prepričanju (in tudi prepričanju duhovne skupine, katere del sem bila svoj čas), da telesu ne gre zaupati, da ga je treba kot nekakšno delovno žival ukrotiti in ne dovoliti, da vlada mojemu umu in volji po načelu »mind over matter«. In tudi če sem zaznala utrujenost, se je oglasil moj notranji diktator rekoč: »Telo je utrujeno, ampak moja volja in um sta močnejša. Zato, Klavdija, postori, kar ti je za postoriti. Boš že potem počivala – če bo seveda čas.« (In seveda tega časa po navadi ni bilo.)

Bilo mi je celo v ponos, kadar mi je uspelo uveljaviti svojo asketsko-vojaško voljo nad telesom – delati dolgo v noč, vstajati ob vampirsko zgodnjih urah, utišati napade lakote, zadušiti glas izčrpanosti, biti hiperproduktivna. V tem ponosu je bilo tudi kanček mazohističnega užitka – takrat skorajda edinega dostopnega užitka, ampak »bolje išta nego ništa«.

Danes se zgrozim, ko pomislim, da sem desetletja živela v tem notranjem ali bolje rečeno – ponotranjenem – nasilju. Del tega notranjega nasilja je bilo tudi to, da sem povozila svoj naravni ritem – v prenatlačenem dnevnem razporedu sem se počutila kot hrček, ki nikakor ne more povsem izpolniti kopice zadanih ciljev, nalog in obveznosti, naj še tako hitro in močno »špona«. Da, hitrost včasih res ubija, predvsem pa neizmerno utruja.

Družba nam vsem po vrsti narekuje uniformirano »našponan« ritem. Eni imajo po naravi hitrejši ritem, a sama vem, da tak ritem ni zame. Moj naravni ritem je znatno počasnejši od »normalnega« oziroma normaliziranega – že od nekdaj sem imela naravno težnjo delati stvari počasneje od večine: od oblačenja, uživanja obrokov, priprave na dan do raznih vrst prehodov … in pri tem zmotno mislila, da je z menoj nekaj narobe.

Okolica mi je seveda to prepričanje vztrajno potrjevala. In jaz sem se vedno znova poskušala popraviti, se prilagoditi.

Ko sem si končno prisluhnila in se nehala popravljati

Zdaj se ne popravljam več niti se ne prilagajam. Zdaj vem, da si moje telo želi, da mu prisluhnem, in ne da ga popravljam. Da prisluhnem svojemu ritmu in potrebam, vključno s potrebo po počitku, po tem, kar me v danem trenutku resnično napolni in mi pomaga upočasniti. Tudi tukaj še vedno kdaj zapadem v past – neko obdobje sem na primer preizkušala ekstremnejše načine »skrbi zase«, kot so visoko intenzivna vadba ali ledene kopeli. In ugotovila sem, da kljub zatrjevanju Googla in Chat GPT-ja o neštetih dobrobitih teh praks mojemu telesu to v resnici ni ustrezalo, vsaj ne v tako skrajni obliki. Moj um je v navezi s Chatom GPT in Googlom moje telo še nekaj časa poskušal prepričati v dobrobiti naštetega. A telo se ni uspelo prepričati.

Namesto da bi tovrstna »skrb zase« moj stres zmanjšala, ga je samo še povečala.

Namesto da bi se moj imunski sistem okrepil, se je začel sesuvati na polni črti.

Namesto da bi se počutila regenerirano, zregulirano in spočito, sem bila samo še bolj utrujena in disregulirana.

Seveda ne zanikam, da marsikoga tovrstne prakse podpirajo in jim prinesejo določene dobrobiti. Ampak vsak med nami je drugačen in to je dodaten razlog, da svojemu telesu prisluhnemo, namesto da ga poskušamo stisniti v neke splošno predpisane okvire.

Moje telo je odločno govorilo ne ekstremnejšim, intenzivnejšim praksam skrbi zase in regeneracije. In hkrati odločno da mojemu improviziranemu sklopu dnevnih vaj, ki telesa ne preobremenijo, obenem pa mu dajejo prožnost in ga krepijo; TRE-ju, ki mu dodam še kakšne svoje vložke po trenutnem navdihu; dremežu, kadar telo pokliče po njem; trenutkom samote; in sprehod po gozdu za nič na svetu ne more nadomestiti zatohlega fitnes studia.

Slediti svojemu ritmu in ciklom

In tako se spet vračam v svoj gozd, v ta čudoviti poznojesenski dan in v poznojesenski del svojega menstrualnega ciklusa. Da, ciklusa – pozabljamo, da smo ljudje, predvsem pa ženske, ciklična bitja, vsak s svojim lastnim ritmom. Uniformirano predpisani načini tega, kako se regenerirati, kako skrbeti zase, kako počivati – pogosto povozijo naše naravne cikle in ritme.

Posledice teh povoženih ritmov in ciklov nato družba, predvsem wellness industrija, obravnava kot patologijo, ki jo je treba odpraviti, da bi se lahko spet vrnili na stari vlak »normale«. Toda ta vlak nas dolgoročno peha v vse večjo disociacijo od lastnega telesa in s tem celotne svoje biti, v skrajnem primeru tudi samouničenje.

Vračanje našemu lastnemu ritmu aktivnosti in počitka, vdiha in izdiha, pohitritve in upočasnitve, našim lastnim ciklom je, nasprotno, pot ven iz te uniformiranosti in izstop iz našega kolektivnega vlaka samouničenja.

Ko tako hodim po gozdu, se moja krvaveča, prijetno težka maternica ter telo z vsakim korakom naslanjata na mehko, a trdno podpirajočo zemljo. Jesen, zemlja in maternica me v sedanjem ciklu nežno kličejo in šepetaje vabijo, da upočasnim ter vso svojo utrujenost, bremena, napetosti in težo spustim in prepustim zemlji; da se naslonim na drevo; da zaupam svojemu telesu kot delu narave okoli sebe ter njegovemu trenutnemu ritmu upočasnjevanja in spuščanja ter z olajšanjem naposled izdihnem: »Haaaaa!«