Odpreti se življenju – ali česa ne ve noben angel

“Zdaj vem nekaj, česar ne ve noben angel.”

 Angel Damiel iz filma Nebo nad Berlinom

Predstavljajte si, da ste kot nekakšno “nadbitje” presegli vso človeško trpljenje, minljivost, vso človeško negotovost in bolečino …

Kako bi bilo živeti brez bolezni, izgub, srčnih bolečin, razočaranj, negotovega jutri, obžalovanja preteklosti, hrepenenja po vselej izmuzljivi svetlejši prihodnosti, nenadnih zasukov usode, davno pokopanih sanj, položnic – vse te vsakovrstne in neizčrpne bolečine, ki tako značilno obeležuje prav vsako človeško življenje?

Angel Damiel iz kultnega filma Nebo nad Berlinom je vse to presegel, pa vendar si je, po tem ko ga je usodno zadela puščica ljubezni do umrljive ženske, močno zaželel svoje večno blaženo bivanje zamenjati za smrtno življenje na Zemlji.

Namesto dobro poznane večne blaženosti je zahrepenel po tem, da si sezuje čevlje pod mizo in spodvije prste; da občuti težo svojih kosti med hojo, minevanje časa namesto enolične večnosti, okus kave, nepoznano namesto vsevednosti; da občuduje barve in lepoto v liniji vratu; da se “priveže” na zemljo in občuti težo telesa, pa tudi da občuti hrepenenje, radost, žalost, bolečino, strah – vse tisto, kar je nam ljudem tako zelo domače.

Ko se angelskemu junaku filma želja naposled uresniči, postane nekaj, kar bi sufiji imenovali “norec ljubezni” (love’s fool), zaljubljenec v življenje, v neizmernem otroškem čudenju nad vsem, kar so naše že utrujene in naveličane človeške oči tolikokrat videle ter naši otopeli in hiperstimulirani čuti že tolikokrat občutili. 

Današnji newagevski duh časa slavi transpersonalno, transcendenco, spremenjena stanja zavesti, “high vibes”, obenem pa pozablja na čarobnost in živost sedanjega trenutka, tukaj v vrvežu vsakdanje običajnosti, tukaj na zemlji. Razumljivo je, da si vsakdo kdaj zaželi pobegniti pred bolečino ali pa že samo dolgočasjem nesmiselnega, rutiniranega vsakdanjika. Poleg tega je težnja po presežnem tudi naša naravna potreba. Težava nastopi, ko se ta pobeg ali ta težnja po presežnem spremeni v način življenja in privzame obliko disociacije. Na študiju iz telesne psihoterapije je bilo to opisano kot beg v “prednadlažno”, beg v duhovnost, disocirano stanje zavesti in iluzijo duhovnega napredka.

To mesto mi je dobro poznano tudi osebno. Moja vrojena težnja po iskanju presežnega me je dolga leta vodila skozi razne transcendentalne pokrajine disociranega stanja zavesti, dokler se nisem ponovno začela spuščati na zemljo in v svoje telo.

Medtem ko se je moj ledeni pokrov počasi talil, sem ponovno občutila dolgo zakopana čustva, izjokala morje solza, izrjovela vulkane jeze, in tako se je začelo vračati tudi intenzivnejše doživljanje življenja tukaj in zdaj v vsej njegovi neizmerni lepoti in živosti. Oko se je še bolj izostrilo za lepoto okoli mene, telo se je “razširilo” kot posoda tako za užitek kot bolečino, čustva so postala globlja, bolj spontana in bolj živa, odnosi pristnejši – predvsem pa se mi je vrnilo otroško čudenje nad sončnimi zahodi, predečo mačko, toplino objema, pogledom ljubljene osebe.

Vrnila sem se v življenje. V veliki meri je k temu pripomogla tudi telesna psihoterapija – in tako sem si lahko izkustveno potrdila tudi njen glavni namen: odpreti pretok, tako za prijetna kot neprijetna čustva in občutja, obenem pa razširiti in poglobiti strugo svoje psihosome za vse močnejši pretok te reke življenja – reke odmrznjene energije, čustev in občutij.

Zdaj vem, da cilj življenja ni dokončno preseči bolečino, temveč jo sprejeti kot del edinstvene človeške izkušnje.

Zdaj vem, da je druga stran bolečine radost in da obe nezamenljivo soustvarjata tok reke življenja.

Zdaj vem, da mi okus jutranje kave v objemu ljubljene osebe z božajočimi sončnimi žarki na obrazu pomenijo neizmerno več od disociranih transcendentalnih pravljic.

Zdaj – tako kot mi vsi pripadniki te nenavadne človeške vrste – vem nekaj, česar ne ve noben angel.