v tvoje globine

Kratko ozadje

Telesno orientiran pristop v psihoterapiji poleg vseh tradicionalnih psihoterapevtskih elementov vključuje tudi telo ter temelji na načelu, da sta telo in psiha neločljivo povezana. Ustanovitelj telesno orientiranega pristopa je Wilhelm Reich. Sčasoma se je prvotni, t. i. reichianski telesno usmerjeni pristop razvijal, dopolnjeval in dalje razvejeval v različne podsmeri, med katerimi je tudi integrativni telesno usmerjeni pristop, po katerem delam sama.

​​

Zakaj je v psihoterapijo pomembno vključiti tudi telo?

Telo je lahko učinkovita vstopna točka v naš notranji svet (emocij, prepričanj, nezavednih idr. vsebin), vključno s predverbalnim obdobjem, iz katerega izvirajo številne naše travme ter v katerem se vzpostavljajo temelji našega poznejšega življenja, do katerega pa ni mogoče dostopati zgolj verbalno oz. kognitivno, saj v tem obdobju verbalni in kognitivni deli še niso bili razviti. Delo s telesom v terapiji pri tem ponuja številne možnosti za neposredno reparativno izkušnjo, ki omogoča neposredno naslovitev težave in popravek tudi tam, kjer to ni mogoče le s pogovorom.

 

V zadnjih letih je razvoj spoznanj na področju travme dosegel velik razmah, pri čemer pa se vedno znova poudarja, kako bistveno je v razreševanje travm vključiti tudi telo. Travmatski dogodek ali niz travmatskih dogodkov, ne glede na to, ali so psihološke ali fizične narave, namreč pustijo posledice v obliki travme ne le na psihični, temveč tudi na telesno-fiziološki ravni: na ravni našega živčnega sistema, imunskega sistema, hormonalnega delovanja itd. Številni fizični simptomi – od raznih napetosti, kroničnih bolečin do psiho-fizičnih težav so tako pogosto posledica nerazrešenih travm.

 

Telo je poleg tega v telesno orientiranem pristopu v veliko pomoč kot svojevrsten zemljevid za razbiranje klientove preteklosti in njegove osebne problematike. Vse, kar smo v svojem telesu doživeli, od časa v maternici do današnjega dne, se je namreč odtisnilo v telesu, s čimer vpliva na njegovo konstitucijo, napetosti, blokade, pretočnost, psiho-fizično zdravje itd.

 

Naj še dodam, da telesni pristop ne izključuje kognitivnega dela. Nasprotno, za ustrezno integracijo v psihoterapevtskem procesu je običajno potrebno tudi kognitivno ozaveščanje. Vseeno pa telo ostaja glavno oporišče kot naš t. i. true self (resnični jaz), ki kot nosilec in odraz nezavednega nikoli ne laže in odraža naše resnično stanje. Na kognitivni ravni lahko stvari na različne olepšamo, prikrijemo, racionaliziramo, se poskušamo zaščititi – pri telesu to ni mogoče, saj nas s svojo govorico hitro izda.

 

Povezanost s telesom in njegovimi senzacijami je poleg tega ključna za stik z našimi čustvi, da bi jih nato dalje ozavestili, izrazili in integrirali. Vsako čustvo se namreč odraža v telesu in za telesnimi senzacijami se pogosto skrivajo čustvene vsebine. Če v terapevtski proces ne vključimo v telesa, potem obstaja tveganje, da bomo obtičali zgolj na kognitivni ravni, ki pa ima svoje omejitve in lahko izključuje ostale dimenzije klienta (telesno-energetsko, čustveno, transpersonalno itd).

​

Čemu integrativen pristop?

 Integrativen pristop v psihoterapiji pomeni, da ta vključuje različne vidike človeka – od fizičnega, energetskega, čustvenega, mentalnega, duhovnega, pa tudi družbeno-kulturnega vidika. Sama trdno verjamem v to, da je človek večdimenzionalna celota in da je to ključno upoštevati tudi v terapiji.

 

​

​

​

​