Kratka anatomija užitka

Tokrat se želim posvetiti temi, ki si zasluži veliko večjo pozornost, kot ji je namenjena, ali pa je močno zbanalizirana – in to je užitek. Ta me je tudi sploh pripeljal do študija telesne psihoterapije. Ne gre le zato, da sem si želela več užitka v svojem življenju, ampak sem intuitivno čutila, da se za njim skriva veliko več, kot je vidno na prvi pogled.

Tudi v svoji praksi opažam, da klientke sicer prihajajo s precej različnimi tematikami in življenjskimi zgodbami, a je zelo pogosto nekje v ozadju prisotno hrepenenje po več užitka na različnih področjih njihovega življenja.

Kaj je užitek in zakaj je tako pomemben?

A kaj sploh je užitek in zakaj je ta za nas tako pomemben? Wilhelm Reich, oče telesne oz. reichianske psihoterapije, je užitek videl kot našo biološko danost in temeljno potrebo, in ne zgolj kot nekakšno kaprico, hedonistično naravnanost ali vprašanje morale. Težnja po užitku in izogibanje bolečini sta po Reichu esencialna dela nas. 

Užitek naj bi po Reichu nastopil, ko življenjska oz. libidinalna energija svobodno teče skozi nas oz. ko je emocionalno-energetski pretok skozi naš organizem neoviran. Bolečina pa naj bi bila, nasprotno, posledica tega, da naša življenjska, libidinalna energija ne more teči neovirano. Takrat nastopijo razne nevroze, običajno v obliki depresivnih ali anksioznih stanj.

Na telesni ravni ob ugodju občutimo na primer živost, sproščenost, mehkobo, toplino in regulacijo, medtem ko je dih globok in ritmičen ipd. Neugodje pa telesno čutimo na primer kot mišično napetost, zadrževanje diha, plitvo dihanje, locirano le v prsnem košu, nemir, kronične bolečine ipd. Preplavljajoče neugodje nas lahko pahne tudi v kolaps, utrujenost, disociacijo, torej v smer depresivnega stanja, pogosto pa se anksiozno (napeto, aktivirano) in depresivno (kolabirano) stanje medsebojno izmenjujeta.

Užitek kot naša baza

Po Reichu je kapaciteta za doživljanje užitka glavni indikator psiho-fizičnega zdravja in sposobnosti samoregulacije, užitek pa je ključen tudi razvojno. Užitek in bolečina sta bila v našem najzgodnejšem razvoju naš kompas, plod inteligence telesa. V svojih najzgodnejših letih smo naravno gravitirali proti ugodju (kontaktu, hranjenju, mehkobi, toploti ipd., torej regulaciji) in se izogibali neugodju (lakoti, hladu, intruzivnosti ipd., skratka disregulaciji), kar nam je omogočilo preživetje in tudi postavilo zdravo bazo za poznejši razvoj našega selfa.

Seveda naš zgodnji razvoj iz različnih razlogov običajno ne gre povsem v smeri, ki bi podpirala svobodni pretok naše življenjske energije in s tem doživljanje užitka. Morda nismo imeli prostora za spontano telesno ali emocionalno izražanje, ker smo bili »preveč« (»preglasni«, »prezahtevni«, »preživahni«, »poredni«) in smo bili zato kaznovani, sramočeni ali pa je bila prisotna krivda.

Lahko so bili vzroki za zmanjšanje, prekinitev, udušitev pretoka naše življenjske, libidinalne energije drugje, vključno z zanemarjanjem in zlorabo – posledica je ta, da danes naša življenjska energija ne teče več neovirano in zato tudi užitka ne doživljamo v polni kapaciteti. Reich bi dejal, da smo izgubili sposobnost doživljanja primarnega užitka, ki ga je nadomestil sekundarni užitek.

Primarni in sekundarni užitek

Razlika med primarnim in sekundarnim užitkom je po Reichu ta, da pri primarnem užitku življenjska oz. libidinalna energija teče neovirano teče skozi naš organizem, pri sekundarnem pa je ta energija ovirana, zato naš užitek postane omejen in ga doživljamo skozi razne kompenzacije, izkrivljenja in obrambe. Sekundarni užitek nastopi, ko primarni užitek potisnemo v senco ter je včasih lahko tudi destruktiven bodisi za nas bodisi za druge ali pa obe strani ter pri tem privzema oblike kompulzije, kompenzacij, raznih zasvojenosti ipd.

Pri tem ne gre za to, da bi bila prva vrsta užitka moralno oz. vrednotenjsko »večvredna« od druge, temveč preprosto za to, kako ovirano ali neovirano življenjska energija teče skozi nas. Sekundarni užitek se razvije ravno zato, ker je užitek za nas tako zelo esencialen, da že nekako najde pot, pa četudi se mora prebiti čez obrambe, ovire oz. naš t. i. »oklep« (pojasnjen v nadaljevanju).

Kako prepoznamo primarni in sekundarni užitek?

Kako pa lahko prepoznamo, ali gre za primarni in sekundarni užitek? Odgovor je dokaj večplasten, toda če poenostavimo: pri primarnem užitku je naše telo sposobno ostati prisotno z več življenjske energije in jo tudi v celoti prepustit skozi, kar lahko občutimo kot val ali valove, ki se postopoma intenzivirajo in na koncu sklenejo z regulacijo in homeostazo.

Pri sekundarnem užitku pa energija hitro poraste in se nato nekje prekine ter se bodisi ne more sprostit, se sprosti le delno ali pa se razprši in naglo upade. Tako lahko ob doživljanju užitka čutimo nemir, kompulzijo oz. željo po ponovitvi (ker se energija ne sprosti v celoti) ali pa gremo v kolaps, disociacijo, utrujenost, otopelost (ker naš sistem ni zmogel zdržati take intenzitete). Ob delni sprostitvi sicer lahko čutimo intenziven užitek, vendar ta ni posledica polne zadovoljitve, ki bi nas nahranila in zregulirala, temveč sprostitve nevzdržne napetosti, po kateri ostanemo še naprej disregulirani.

Pri sekundarnem užitku skratka ostanemo v stanju disregulacije (npr. vznemirjenost ali kolaps), pri primarnem užitku pa dosežemo stanje zreguliranosti – h kateri naš organizem naravno teži kot stanju homeostaze. Pri primarnem užitku ostanemo fizično in emocionalno povezani in prisotni tako s sabo kot tudi z morebitnimi drugimi, pri sekundarnem užitku pa se ta prisotnost in povezanost na neki točki prekineta ali pa ju sploh ni že od samega začetka, saj je libidinalna energija za organizem preplavljajoča.

Značilnosti primarnega užitka so tudi, da se lahko prepustimo, smo prisotni v sedanjem trenutku, brez agende in cilja, medtem ko je sekundarni užitek običajno kontroliran, ciljno usmerjen in performativen ter zahteva bolj ali manj močno stimulacijo, naša zavest pa je bodisi v preteklosti bodisi v prihodnosti, in ne v sedanjem trenutku.

Strah pred užitkom

Če je bil pretok naše življenjske energije v našem razvoju zaradi negativnih izkušenj oviran, potem začne naš organizem užitek povezovati z nevarnostjo, pred katero se seveda želi zaščititi. S tem pa tudi omeji našo kapaciteto za užitek. Da bi se zaščitili pred to percipirano nevarnostjo, po Reichu razvijemo tako imenovani »karakterni oklep« (character armor), ki je psihičen kot tudi fizičen.

Eden od temeljnih elementov telesne oz. reichianske psihoterapije je ravno mehčanje našega oklepa, da bi ponovno odprli naš emocionalno-energetski pretok, s čimer se med drugim poveča tudi naša kapaciteta za užitek.

Strah, ki se pomeša z užitkom, pa ni le stvar naše osebne, temveč tudi kolektivne zgodovine.

Zgodovinsko-kulturološko ozadje

Kadar govorimo o užitku, ne moremo mimo zgodovinsko-kulturološkega okvira, saj je ta bistveno zaznamoval naše kolektivno in individualno doživljanje užitka. O tem veliko piše kulturna zgodovinarka Riane Eisler, ki med drugim opisuje to, kako smo pred nekaj tisočletji postopoma globalno prešli iz večinsko t. i. partnerskih (egalitarnih, »matriarhalnih«) družb v večinsko t. i. dominatorne (hierarhične, »patriarhalne«)[1] družbe.

Ta prehod naj bi odločno zaznamoval tudi naš pogled na užitek. Užitek naj bi bil v partnerskih družbah, ki so častile boginjo mater v različnih preoblekah, ključen element prosperitete, kreativnosti, individualnega in družbenega zdravja, družbene kohezije in tudi duhovno-religijskega življenja. Dominatorne družbe (manifestacija katerih so med drugim tudi monoteistične religije, ki so častile boga očeta, kolonializem in kapitalistični sistem) pa užitek demonizirajo ter namesto tega vladajo s prisilo, strahom pred kaznijo ter poveličevanjem trpljenja in bolečine kot ene največjih vrlin.

Veliki razcep

Širša zgodba te demonizacije užitka je, da v dominatornih družbah pride do razcepa npr. na duhovno in materialno, sveto in posvetno, telesno in duhovno, žensko in moško, užitek in bolečino.

Hkrati en pol tega razcepa zavzame hierarhično višje mesto in postane vrednota – tako je duhovno postavljeno nad materialno, sveto nad posvetnim, duhovno nad telesnim, moško nad ženskim, bolečina nad užitkom ipd.

Užitek je pri tem prav tako postane razcepljen – dovoljen je na primer le »duhovni« ali »mentalni« užitek, ne pa tudi »telesni« užitek. (Po mojem mnenju je seveda ta razdelitev povsem nesmiselna, saj vsako vrsto užitka, naj je še tako »duhoven«, vselej doživljamo tudi v telesu – ampak to je tema za kakšen drugi prispevek.)

Užitek, pomešan z bolečino

Užitek je poleg tega postal do neke mere dovoljen, če smo si ga prej prislužili, zanj trdo garali, trpeli – ali pa je sam užitek prepleten z bolečino in trpljenjem (npr. različni načini kaznovanja ali samokaznovanja za »pokoritev za lastne grehe«, razne vrste askez in samoodrekanja, dolgotrajne meditacije itd.) – in še bi lahko naštevali, v kakšna izkrivljanja je šel užitek po zgoraj omenjenem razcepu.

V dominatornih družbah je užitek potisnjen v senco in postane obtežen s krivdo, sramom in strahom. Dojet je kot skušnjava, ki preti, da nas bo odpeljala po poti zla, sebičnosti, šibkosti, lenobe ali pa v najboljšem primeru v distrakcijo od »pomembnejših« in »produktivnejših« stvari. Reich bi dejal, da kot edini dostopen užitek postane sekundarni užitek, katerega izkrivljenje je toliko večje, kolikor je represiven družben sistem.

V dominatorni družbi se užitek loči od svoje svete, religijske dimenzije, ki je bila v egalitarnih, partnerskih družbah temeljni del užitka – ta je posameznika in skupnost s svetim, presežnim povezoval, in ne oddaljeval od njega, kot je to v dominatornih družbah. Namesto tega je užitek v slednjih pahnjen v »hudičevo« domeno, zato bi se mu moral vsak »zgledni« posameznik v velikem loku izogibati, sicer sledi kazen. Užitek tako postane nevaren in dostopen le v svojih sekundarnih, izkrivljenih oblikah.

Užitek v sodobni družbi

V sodobnih urbanejših okoljih sicer danes ta religijsko-avtoritaren pogled ni več tako prisoten kot v nekaterih ruralnejših skupnostih in žal še številnih delih sveta – ga pa je moč do neke mere še vedno zaznati v novodobnem kapitalističnem sistemu. Ta bodisi spodbuja produktivnost kot del »delovne etike« in »trnove poti do uspeha« ali pa v preživetveni džungli zgolj izčrpava našo življenjsko energijo ter vodi v izčrpanost in izgorelost.

V sodobnih družbah prav tako obstaja svojevrsten razcep v odnosu do užitka: bodisi je užitek nekaj, kar v dnevni dirki za produktivnost in preživetje zbuja slabo vest, bodisi se prevesi v razne kompenzacije, oklepanje užitka in hiperstimulacijo. Neredko se ta dva skrajna pola tudi izmenjujeta – tako na primer napornemu, garaškemu dnevu, tednu, obdobju sledijo kompulzivni, kompenzacijski načini za doseganje užitka oz. regulacije (s hrano, alkoholom, drogami, ekrani, športom, seksualnimi aktivnostmi ipd.)

Čeprav so se v novodobnih družbah pretekli avtoritarni, religijski pogledi na užitek k sreči nekoliko omehčali, menim, da smo kot družba še vedno dokaj daleč od doživljanja užitka v naši polni kapaciteti.

***

V naslednjem prispevku se bom bolj posvetila temu, kaj so najpogostejše ovire za užitek in kako lahko, na drugi strani, povečamo svojo kapaciteto za njegovo polnejše doživljanje. Tokrat tudi nisem naslovila izključno seksualnega užitka, čeprav ob besedi »užitek« običajno najprej pomislimo na tovrstni užitek. Temu bo namenjen eden od prihodnjih prispevkov, tako da – stay tuned 😉.

Viri

Elisha Daeva, Before War: On Marriage, Hierarchy, and Our Matriarchal Origins, 2023.

Maya Luna, The Sacrament of Pleasure, Substack (Naked Fruit), 2025.

Riane Eisler, The Chalice and the Blade: Our History, Our Future, 1988.

Riane Eisler, Sacred Pleasure: Sex, Myth, and the Politics of the Body - New Paths to Power and Love, 1996.

Wilhelm Reich, The Function of the Orgasm: Sex-Economic Problems of Biological Energy (The Discovery of the Orgone, Vol. 1), 1973.

[1] Pojma “matriarhalne” in “patriarhalne” družbe sem namenoma dala v narekovaje, ker se pomensko ne prekrivata v celoti s pojmoma partnerske in dominatorne družbe.