Tokrat se želim posvetiti temi, ki si zasluži veliko večjo pozornost, kot ji je namenjena, ali pa je močno zbanalizirana – in to je užitek. Ta me je tudi sploh pripeljal do študija telesne psihoterapije. Ne gre le zato, da sem si želela več užitka v svojem življenju, ampak sem intuitivno čutila, da se za njim skriva veliko več, kot je vidno na prvi pogled. Tudi v svoji praksi opažam, da klientke sicer prihajajo s precej različnimi tematikami in življenjskimi zgodbami, a je ze

Občasno dobim povpraševanje za telesno usmerjeno psihoterapijo, ki se običajno glasi nekako tako: » Že neko obdobje hodim na psihoterapijo, vendar sem prišla do meje, kjer mi zgolj pogovor ne zadostuje. Kognitivno mi je vse jasno, a kljub temu ne morem priti do razrešitve svoje problematike, zato si želim delati tudi s telesom .« Seveda povsem razumem občutek, da nekdo lahko pride v svojem terapevtskem procesu do določene meje, kjer kognitivni uvid ali gola sprememba vedenja

Sprehajam se po gozdu, vpijam poznojesenske sončne žarke, ki se nežno prebijajo skozi skoraj že ogolele veje, šelestenje listov me prežema z nežno ekstazo, vonjam prhko, vlažno zemljo pod sabo, tu in tam pobožam lubje, delno obraslo z mahom, ter objamem drevo. Z vsakim korakom in z močnim občutkom olajšanja pustim, da se moja stopala skoraj zarijejo v gozdna tla pod mano. Pustim, da se telo z vso težo spusti na zemljo. Trenutno čutim, kot da je nekoliko težje, podobno kot moj

“Zdaj vem nekaj, česar ne ve noben angel.”   Angel Damiel iz filma  Nebo nad Berlinom Predstavljajte si, da ste kot nekakšno “nadbitje” presegli vso človeško trpljenje, minljivost, vso človeško negotovost in bolečino … Kako bi bilo živeti brez bolezni, izgub, srčnih bolečin, razočaranj, negotovega jutri, obžalovanja preteklosti, hrepenenja po vselej izmuzljivi svetlejši prihodnosti, nenadnih zasukov usode, davno pokopanih sanj, položnic – vse te vsakovrstne in neizčrpne boleč