Meje v seksualnosti

Če bi lahko izpostavila ključni korak na poti do seksualnega opolnomočenja, bi to bile zdrave meje v seksualnosti. Tudi v procesu lastnega seksualnega opolnomočenja je bil to zame prvi korak, ki me je nato vodil v številna druga spoznanja in korenite spremembe v lastni seksualnosti (razumevanje nezmožnosti postavljanja meja, osebni in kolektivni vidiki, razumevanje travme ipd.)

V tokratnem prispevku se bom osredotočila na žensko perspektivo, in to iz več razlogov:

– Prvi je ta, da se sama identificiram kot ženska in zato lahko legitimno pišem iz lastne izkušnje.

– Drugi razlog je, da v svoji praksi delam izključno z ženskami, kjer je postavljanje meja (tako v seksualnosti kot tudi širše) ena glavnih tem.

– Tretji razlog je, da smo ženske statistično gledano zelo ranljive[i], kadar gre za postavljanje meja ne le v seksualnosti, temveč tudi širše. Po podatkih Društva za nenasilno komunikacijo je dobra tretjina žensk v EU pred 15. letom starosti doživela vsaj eno od oblik fizičnega, spolnega ali psihološkega nasilja, medtem ko je vsaka tretja ženska v EU od dopolnjenega 15. leta starosti doživela fizično ali spolno nasilje.

Mikro- in makroagresije

Pri zgoraj opisanih oblikah nasilja gre za tako imenovane makroagresije. Če smo odraščale v seksualno in drugače nasilnem ali zanemarjajočem okolju, smo dobile sporočilo: moje meje in potrebe niso pomembne. 

Naše seksualne meje pa niso prestopane le na zgoraj opisane očitne načine. Obstajajo tudi tako imenovane mikroagresije, s katerimi se posega v naše meje na manj viden način, toda ob njih dobimo enako sporočilo kot pri makroagresijah: moje meje in potrebe niso pomembne. Te mikroagresije lahko vključujejo »nedolžne« neumestne komentarje, šale, bolj ali manj subtilne kritike na račun našega telesa, spolnih izbir, odnosa do seksualnosti in užitka itd. Mikroagresije so na primer tudi predatorski pogledi, s katerimi se ženske začnemo soočati že v svojih najstniških letih. Vse te mikroagresije pa podpira tudi širša družbena klima, vključno s kulturo posilstva.[ii] 

V svoji praksi pogosto opažam tudi transgeneracijske ovire pri postavljanju meja v seksualnosti. Tako od lastnih prednic pogosto nosimo prepričanja, da je partnerjev užitek pomembnejši od našega; da biti seksualno polno izražena ni varno; da je treba seksualno ustreči partnerju za »mir v hiši« itd. Podobna transgeneracijska prepričanja so bila nekoč tudi del moje lastne »zbirke« omejujočih prepričanj.

Naj pri tem ime »mikroagresija« ne zavede – ker so tovrstne oblike poseganja v naše meje manj očitne, jih je tudi težje videti, zaznati, ozavestiti, in tako nas njihove posledice lahko razžirajo od znotraj s potencialno večjo močjo kot makroagresije.

Prekoračevanje meja v ordinaciji

Tema, ki bi si sicer zaslužila poseben prispevek, so tudi zdravstvene mikro- in makroagresije naših intimnih predelov: od porodov, splavov, operacij, pa do »rutinskega« jemanja brisa ali pregleda pri ginekologu.

Opisane situacije so včasih sicer nujne in potrebne, toda vsakokrat pomenijo tudi fizično-psihološki vdor v našo seksualno integriteto, kar se mi zdi občutno premalo ozaveščeno.

Pomembno vlogo pri nezmožnosti postavljanja meja tu igra tudi prevzeto družbeno prepričanje, da ima zdravnik avtoriteto in da nimamo izbire pri tem, kaj se dogaja z našim telesom. Z večjim zavedanjem se, nasprotno, okrepi tudi možnost izbire: sama sem nekoč ob ginekološkem »rutinskem« pregledu disocirala, samo stisnila zobe in potisnila svoje občutke, danes pa si jih dovolim občutiti, pred pregledom nekajkrat globoko vdihnem in nato sama dam znak, kdaj lahko spekulum ali druga aparatura vstopi v moje telo.

Nezmožnost postavljanja meja

Če so naše meje vedno znova prekoračene, zlasti v otroštvu, potem slej ali prej izgubimo zmožnost, da postavimo svoje lastne meje tako v seksualnosti kot tudi drugod. Naj dodam, da nezmožnost postavljanja meja v seksualnosti ni nujno posledica tega, da so nam bile v preteklosti prekoračene seksualne meje. Lahko je šlo za kakršno koli prekoračevanje meja, ki pa se lahko danes kaže tudi v seksualnosti.

Pri tem naj poudarim, da nezmožnost postavljanja lastnih meja v opisanem primeru ni naša krivda. Gre namreč za avtomatski odziv našega živčnega sistema. Nekdo nam na primer prekorači mejo in mi zamrznemo, se poskusimo prilagoditi, navzven privolimo, čeprav si nečesa ne želimo ipd. Vse to so načini, na katere smo se lahko v preteklosti morda zavarovali, saj je bilo postaviti mejo za nas takrat nevarno. Pozneje ti načini postanejo utečeni, avtomatski načini, na katere se poskušamo zaščititi, čeprav nam ne omogočajo učinkovito postavljati meja.

Seveda obstajajo načini, da svoje avtomatske odzive spremenimo in ponovno vzpostavimo zmožnost postavljanja meja. Je pa to proces, pri katerem je pomembno, da poteka v varnem odnosu, ki je lahko terapevtski ali pa tudi odnos z varnimi bližnjimi osebami. Naj dodam, da če je nezmožnost postavljanja meja posledica globljih travm, je po mojem mnenju neobhodno potreben tudi terapevtski proces.

Lastno prekoračevanje svojih meja

Zunanje prekoračevanje naših meja ima še eno posledico – lastno prekoračevanje svojih meja. S tem ko ponotranjimo prepričanje, da naše meje niso pomembne, ne izgubimo le zmožnosti za postavljanje lastnih meja, temveč začnemo tudi sami prekoračevati svoje meje.

To se zgodi zato, ker ponotranjimo tako »glas« tistih, ki so prekoračili naše meje, kot tudi tistih, ki so to prekoračevanje naših meja (v obliki mikro- in makroagresij) pasivno podpirali (nam niso verjeli, nas niso zaščitili, čeprav so bili priča prekoračevanju naših meja, so podlegli pritisku prekoračiteljev naših meja ali okolice ipd.) V angleščini za tovrstno pričo obstaja izraz »shaming witness« – in tovrstna priča so lahko posameznik, skupina, družba, pa tudi celotna kultura (npr. zgoraj omenjena kultura posilstva, ki je sama del širše patriarhalne kulture kot »shaming witness«).

Zelo značilen primer lastnega dopuščanja, da so nam ženskam meje prekoračene, je ta, da dopustimo penetracijo, še preden je naše telo zares pripravljeno, ali pa celo takrat, kadar si je ne želimo. Pri tem nam nihče ne prekoračuje meja od zunaj, temveč gremo same prek lastne meje (ponavljam, ne po lastni krivdi, ampak kot del avtomatskega odziva lastnega travmatiziranega živčnega sistema).

Taka dinamika se pogosto dogaja tudi v ljubečih partnerskih odnosih, v katerih bi partner zagotovo spoštoval naše želje. Svoje intimne meje pa lahko prekoračujemo tudi med samozadovoljevanjem, ko na primer penetriramo vase z dildom ali prstom, čeprav naše telo še ni pripravljeno. Nedolžna pa ni niti uporaba tamponov med menstruacijo, saj naše telo tampon, če ni pripravljeno, prav tako zazna kot vdor.

Pri tem ne moremo mimo ozkih družbenih pogledov na spolni odnos, ki je večinoma opredeljen kot penetracija z morebitno »predigro« ali pa tudi ne. Tak pogled ustvarja dodaten pritisk na ženske, zaradi katerega pristanemo na penetracijo, tudi kadar nam to ne ustreza.

Meje in ženska anatomija

Prikaz različnih stopenj nabreklosti (tumescence) ženskih erektilnih struktur.

Obstaja še en razlog, zaradi katerega dopustimo, da so nam meje v seksualnosti prekoračene – nepoznavanje naše lastne anatomije.

Temu se pridružujejo še družbena prepričanja, zaradi katerih povprečen spolni odnos še zdaleč ni prilagojen ženskemu telesu. Statistično gledano povprečen spolni odnos (skupaj s »predigro«) traja 20 minut (sama penetracija v povprečju traja 5 do 7 minut).

Na drugi strani erektilna tkiva v ženskih genitalijah v povprečno 30 do 60 minutah dovolj nabreknejo, da so pripravljena na penetracijo. Ženske genitalije imajo kompleksen sklop erektilnih tkiv, bogato prepredenih z živci in žilami. Da bi ženska dosegla zadostno stopnjo vzburjenja, navlaženosti in nabreklosti genitalij (imenovane tudi tumescenca, ki je primerljiva z erekcijo pri moških), potrebuje dovolj časa, da v njene genitalije priteče dovolj krvi. Količina časa je seveda dodatno odvisna od različnih faktorjev: faze v menstrualnem ciklu, trenutne ravni stresa (dotok krvi v genitalije ni možen brez parasimpatične aktivacije), starostnega obdobja, faze partnerskega odnosa (v fazi zaljubljenosti, sveže privlačnosti ali anticipacije je telo skoraj konstantno pripravljeno, s čimer se lahko čas, potreben za nabreklost, občutno skrajša) ipd.

Ne glede na opisane dejavnike lahko že iz same statistike zaključimo: večina žensk občasno ali pa na redni bazi prekoračuje lastne meje, s tem ko gre v penetracijo prehitro. Ena od mojih mentoric ta pojav opisuje z zelo pomenljivim izrazom »head horny« – naša glava oziroma volja bi šla v penetracijo, medtem ko telo še ni pripravljeno (pri tem ne mislim le na genitalije, ampak na celotno telo).

Armor – posledica nepostavljanja meja

Redno prekoračevanje lastnih meja s prezgodnjo penetracijo ali v danem trenutku neželeno penetracijo ima seveda svoje posledice. V telesni psihoterapiji obstaja tako imenovani pojav armorja oziroma oklepa. Oklep ali armor nastane zato, ker nas telo želi zaščititi pred tem, da bi se ponovila izkušnja, pri kateri je bilo poseženo v naše meje. Na področju ženskih genitalij (vulve, vagine) se armor lahko manifestira v obliki bolečin, napetosti, pekočine, občutka zbadanja ali pa kot nezmožnosti čutenja. Še posebej ranljiva področja so klitoris, vhod v nožnico, spodnji predel vagine in maternični vrat (klitoris zaradi hiperstimulacije, ostali deli pa zaradi penetracije, kadar genitalije niso dovolj nabrekle in navlažene).

Le kam je izginila moja spolna želja?

Ena najpogostejših oblik armorja je tudi zmanjšanje spolne želje, kar je pogosta problematika ravno pri ženskah v dolgotrajnih partnerskih zvezah. Naše telo namreč ponavljajočo se prezgodnjo ali neželeno penetracijo doživlja kot vdor v lastne meje. To za naše telo predstavlja neprijetno izkušnjo, ki je ne želi ponoviti, temveč se želi pred njo zaščititi. In tako nastanejo razne oblike armorja, opisane zgoraj, zaradi katerih se izgubi spolna želja.

Ženske pogosto ob izgubi spolne želje prst usmerimo vase, češ:« »Le kam je izginila moja spolna želja? Le kaj je narobe z mojim telesom? Le kako lahko to popravim?« Odgovor je enostaven – nikamor ni »izginila«, s tvojim telesom ni nič »narobe« in ni ti treba ničesar »popraviti«. Pomanjkanje spolne želje je naraven odziv tvojega telesa na vrsto spolnega odnosa, ki si ga tvoje telo ne želi – morda si ne želi vedno penetracije; morda si želi več časa; morda si želi več povezanosti; morda si želi več prisotnosti; morda si želi več igrivosti; morda si ne želi več performirati; morda se želi bolj osredotočiti na lasten užitek; morda pred spolnim odnosom potrebuje razbremenitev od dnevnega stresa ipd.

Pri vsaki ženski so lahko razlogi drugačni – eno pa ostaja univerzalno: dokler ne bomo zmogle reči »ne« same, bo to namesto nas delalo naše telo v obliki armorjev.

A kako si povrniti zmožnost reči »ne« oziroma postaviti mejo? O tem bomo govorili v prihodnjem prispevku, tako da stay tuned 😊.

Viri

Caffyn Jesse, Science for Sexual Happiness: A Guide to Reclaiming Erotic Pleasure, 2016.

Christiane Pelmas, Trauma: A Practical Guide To Working With Body and Soul (Somatic Sex Educator's Handbook Book 1), 2017.

Olivia Bryant, https://selfcervix.com/ 

Sheri Winston, Women's Anatomy of Arousal: Secret Maps to Buried Pleasure, 2010.

https://www.drustvo-dnk.si/sl/o-nasilju/statistika-o-nasilju.html

[i] Če izvzamemo med drugim skupnost LGBT ter določene etnične in socialne skupine.

[ii] “Kultura posilstva pomeni normaliziranje in celo opravičevanje spolnega nasilja, tudi posilstev s škodljivimi miti in spolnimi stereotipi.” (vir: https://www.amnesty.si/proti-kulturi-posilstva/)