Užitek in živčni sistem

Ta prispevek je nadaljevanje serije dosedanjih prispevkov[i] o užitku. Pri doživljanju užitka, naj je ta seksualen ali druge vrste, ne moremo prezreti živčnega sistema. Pogosto slišimo, da je užitek “v glavi”, s čimer bi se sama strinjala le delno. K naši percepciji užitka namreč bistveno prispeva predvsem naš avtonomni živčni sistem – torej tisti del živčnega sistema, ki deluje zunaj naše volje.

Kako je užitek povezan z živčnim sistemom?

Ko sem pred leti začela bolj posvečeno raziskovati lasten užitek, vključno s seksualnim, sem trčila ob goro predsodkov, uperjenih proti sebi. Ne ravno prijazen notranji glas mi je govoril: “Imaš blokade!”, “Užitek ni – in nikoli ne bo – zate, ampak samo za druge!”, “Samo sprosti se, pa bo!”, “Nekaj je narobe s tabo, in to moraš popraviti! Razkopati vse svoje travme in se jih sistematično znebiti za vselej!”

Danes je k sreči ta kruti notranji oz. ponotranjeni glas nadomestil veliko prijaznejši notranji glas razumevanja in samosprejemanja – se pa s podobnimi krutimi glasovi žal še vedno v veliki meri srečujem v svoji terapevtski praksi pri nekaterih klientkah.

Vprašanja, od kod ti glasovi izvirajo, kako se ukoreninijo v nas, čigavi so itd., bi si zaslužila svoj samostojni prispevek. A to ni današnja tema. Tokrat bi dala poudarek na to, kako živčni sistem vpliva na naše doživljanje užitka. Če se še kdo med vami – podobno kot sama nekoč – sprašuje: “Je z mano nekaj narobe?”, “Zakaj se ne morem samo prepustiti?”, “Ali bom sploh kdaj zmogel/-a uživati?”, “Zakaj so moji orgazmi tako izmuzljivi?” itd., je moj odgovor: “Ne, z vami definitivno ni nič narobe – odgovor je v vašem živčnem sistemu.”

Se je živčni sistem “zarotil” proti meni?

Sama sem nekoč za časa “vladavine” okrutnega notranjega glasu imela občutek, da se je živčni sistem zarotil proti meni. Da me je nekako kaznoval z lastnimi blokadami, nezmožnostjo prepuščanja, zakrčenostjo ipd. Sčasoma se spoznala, da je to bilo daleč od resnice. To, kar sem imenovala svoje “blokade”, “zakrčenost”, “nezmožnost prepuščanja”, so bili samo načini, na katere me je moj živčni sistem zaščitil. Kadar sem rekla “da”, a sem mislila “ne”; kadar sem potrebovala več časa, a sem prehitevala sebe; kadar sem poskušala ugajati, da bi ohranila odnos ali dobro sliko o sebi; kadar sem poskušala iti prek sebe iz strahu pred neodobravanjem ipd.

To, kar je manjkalo, je bil občutek notranje varnosti v lastnem telesu. Moj živčni sistem je tako naredil vse v svoji tedanji moči, da bi me zaščitil. Ne, to ni bila nobena njegova zarota ali kazen.

Kaj imajo s tem meje, lasten glas in možnost izbire?

Moj odgovor – vse! S tem, ko sem se učila prepoznavati in postavljati svoje meje ter jih izražati, sem lahko začela izbirati. In ko sem pridobila možnost izbire, se je moj živčni sistem končno lahko začel prepuščati in popuščati svoj nekdanji preživetveni primež.

Naučila sem se reči “ne”, preden je bilo primorano reči “ne” moje telo (s svojimi “blokadami”, stisnjenostjo, neprepuščanjem ipd.)

Lahko sem izbirala svoj tempo, tako da telesu ni bilo treba ugasniti ali otopeti zaradi prehitrega tempa, ki ga je narekoval nekdo drug ali pa le moj kruti notranji glas.

Lahko sem izrazila svoj “da”, svoje želje in potrebe, brez strahu, da bi izgubila odnos. Naučila sem se zaupati svojim občutkom, svojemu “da” in “ne”, namesto da bi sledila drugim.

Za vse našteto sem morala v svojem živčnem sistemu postopoma ustvariti notranjo varnost, pri čemer je ključno vlogo odigral večletni proces t. i. reparentinga. Tu je v osnovi šlo za izgradnjo notranjega t. i. negujočega odraslega dela sebe, ki mi je omogočil, da sem lahko ostala z vsemi svojimi še tako neprijetnimi občutji in senzacijami; omogočil mi je, da sem ostala, kadar bi najraje spet zanikala sebe, da bi ugodila drugim, kadar bi se pomanjšala, skrila ali pobegnila.

Vloga vagusnega živca

Naš vagusni živec[ii] ima bistveno vlogo za občutek varnosti v našem živčnem sistemu. Ta namreč izvaja tako imenovano nevrocepcijo. To pomeni, da preverja in zaznava, koliko je varno ali nevarno okolje znotraj in zunaj nas. To je nezaveden proces in poteka ves čas. Če naš vagusni živec zazna nevarnost (naj je ta realna ali percipirana), se odzove tako, da nas poskuša zaščititi.

Pri tem lahko doživimo mobilizacijo/hipervigilnost (boj ali beg način), imobilizacijo/hipovigilnost (zamrznjenost, kolaps) ali pa vmesno stanje, imenovano tudi fawning[iii], pri katerem se npr. v nekem odnosu poskušamo zaščititi tako, da poskušamo ugajati, se pretirano prilagoditi, “zdržati”, “potrpeti” ipd.

Kaj ima s tem užitek? Ponovno je moj odgovor: vse! Če naš vagusni živec zazna nevarnost in gre v enega od zgoraj opisanih preživetvenih načinov, potem je večina naše življenjske energije usmerjene v preživetje, samozaščito. Za užitek pa je potrebno, da se naše telo počuti varno, da je torej zregulirano – užitku se lahko šele prepusti takrat, ko mu ni treba biti na preži, se boriti, bežati, zamrzniti, ugajati itd.

Seveda tukaj ne govorimo o nekakšnem idealnem stanju popolne regulacije, da bi se lahko končno prepustili užitku. Pomembno pa je, da je naše telo zadostno zregulirano oziroma da se nahaja znotraj lastnega t. i. okna tolerance.

Kaj je okno tolerance?

Za okvirni prevod slik si lahko pomagate s to povezavo: https://support.google.com/translate/answer/6142483?hl=sl&co=GENIE.Platform%3DAndroid 

Okno tolerance pomeni optimalni razpon, v katerem smo zadostno zregulirani in čutimo zadostno varnost. Z vidika užitka je to razpon, v katerem lahko doživljamo užitek. Znotraj okna tolerance se namreč počutimo dovolj varne in živčnemu sistemu se zato ni treba posluževati nobenega od zgoraj opisanih preživetvenih načinov.

Če gremo zunaj svojega okna tolerance, nas živčni sistem poskuša zaščititi tako, da postanemo bodisi hipervigilni (boj ali beg način) bodisi hipovigilni (zamrznitev, kolaps). Obstaja pa tudi prej omenjena vmesna možnost fawninga, kjer gremo v pretirano prilagajanje, ugajanje ipd.

Pri hipervigilnosti lahko postanemo napeti, stisnjeni, pospeši se srčni utrip, začnemo se potiti, lahko nas preplavljajo čustva, naš fokus se zoži ipd. Pri hipovigilnosti smo lahko brez energije, brez volje, brez seksualne želje, zmedeni, disocirani (od telesa, čustev ipd.), bitje srca se upočasni ipd. V prvem primeru je aktiviran naš simpatični, v drugem pa parasimpatični živčni sistem.

Zdrava in nezdrava aktivacija

Poudariti je treba, da ni vse tako črno-belo, saj smo lahko tudi v zdravi aktivaciji simpatičnega živčnega sistema (npr. med orgazmom, plesom, športom, igro ipd.). Na drugi strani obstaja tudi zdrava aktivacija parasimpatičnega živčnega sistema (npr. med spanjem, globoko meditacijo, orgazmičnim stanjem, globoko sprostitvijo ipd.). Razlika med zdravo in nezdravo aktivacijo je v tem, da je prva znotraj našega tolerančnega okna, druga pa zunaj njega. V prvem primeru vagusni živec telesu pošilja signal, da je varno, v drugem, pa da je nevarno.

Tukaj naj samo na kratko omenim, da v primeru nerazrešene travme ali kroničnega stresa običajno “obtičimo” v nezdravi aktivaciji simpatičnega ali parasimpatičnega živčnega sistema (ali kombinaciji obojih). S tem se nam tudi precej zoži okno tolerance in posledično tudi kapaciteta za doživljanje užitka: od njega se bodisi odrežemo bodisi ga iščemo na impulzivne načine, lahko pa se ti dve možnosti tudi izmenjujeta.

Kako lahko okno tolerance razširimo?

Velikost okna tolerance se razlikuje od osebe do osebe, dobra novica pa je, da ta ni zabetonirana. Okno tolerance lahko namreč postopoma tudi razširimo, s tem pa se poveča tudi naša kapaciteta za užitek. 

Kako lahko razširimo svoje okno tolerance? Obstaja nekaj, kar se imenuje t. i. območje učenja (learning zone). Na tem območju se znajdemo, kadar nam je nekaj sicer neprijetno, vendar ob tem ne gremo zunaj svojega okna tolerance.

Pri tem je pomembno razlikovati med občutkom, ko nam je neprijetno, in občutkom, ko se ne počutimo varno. To, da nam je nekaj neprijetno, še ne pomeni nujno, da ni varno. Če nam je nekaj neprijetno, hkrati pa se v živčnem sistemu še vedno počutimo varno, se najverjetneje nahajamo na območju učenja. To je območje naše rasti, optimalnega stresa in s tem tudi povečevanja kapacitete za užitek.

Ključno je, da pri tem prepoznamo in spoštujemo svoje lastno območje učenja. Območje učenja se, podobno kot okno tolerance, razlikuje od osebe do osebe. Pomembno je, da gremo v svojem ritmu, v skladu s trenutno kapaciteto – da nam to, kar doživljamo, ni ne prehitro, ne prepočasi, ne preveč, ne premalo.

Na katero stran okna tolerance se želimo razširiti?

Okno tolerance lahko širimo v smeri bodisi simpatične bodisi parasimpatične aktivacije. Seveda tukaj govorimo o zgoraj opisanih zdravih simpatični in parasimpatični aktivaciji. S samoopazovanjem lahko presodimo, ali potrebujemo več aktivacije, izzivov, občutka živosti in stimulacije, ali pa si želimo povečati kapaciteto za prepuščanje, sproščenost in upočasnitev.

Užitek se namreč giblje na spektru med simpatično in parasimpatično aktivacijo. Če imamo majhno kapaciteto za simpatično aktivacijo, potem se lahko pozitivna vznemirjenost ali vzburjenje prelevita v strah in anksioznost. Če v svoje življenje postopoma in ob upoštevanju lastnega ritma (v skladu z lastnim območjem učenja) vpeljemo več aktivacije (npr. z intenzivnejšo vadbo, novimi izzivi, intenzivnejšimi dihalnimi tehnikami ipd.), lahko postopoma povečamo kapaciteto za simpatično aktivacijo.

Na drugi strani lahko gradimo tudi večjo kapaciteto za parasimpatično aktivacijo. Če smo večinoma napeti, pohitreni ali iščemo intenziteto, potem lahko v trenutkih upočasnitve, sproščanja in neaktivnosti začutimo dolgčas, disociramo ali pa se naš nemir še poveča. To je znak, da je naša kapaciteta za parasimpatično vrsto užitka majhna. Povečamo jo lahko tako, da v svoje življenje (in seveda tudi tu v skladu z lastnim ritmom) vpeljemo več umirjanja, sproščanja, upočasnitve, “brezkoristnih” trenutkov ipd.

Širok spekter užitka - ali kako do več "gušta"

Užitek je torej, kot smo videli, tesno povezan z živčnim sistemom – konkretneje z našim oknom tolerance, ki ga po želji lahko tudi razširimo bodisi v smer večje intenzitete bodisi v smer večje umiritve. Sami pri sebi lahko vidimo, ali bi si v svojem življenju želeli večjo zmožnost sprostitve in upočasnitve ali pa nam manjka več intenzitete, stimulacije in izzivov. Užitek ima širok spekter in večjo kapaciteto za užitek kot zgradimo v lastnem živčnem sistemu, večji del spektra nam je na voljo – in s tem, po domače, več “gušta” v našem življenju.

[i] Kratka anatomija užitka

  Užitek – ovire in poti do njega

[ii] Vagusni živec je najdaljši živec v telesu, ki povezuje možgane s srcem, pljuči in prebavili. Njegova glavna naloga je, da telo umiri, pomaga pri regeneraciji ter med drugim uravnava dihanje, prebavo in srčni utrip.

[iii] V slovenščini za fawning še nisem zasledila ustreznega ali splošno sprejetega prevoda, še najbližje pa bi temu bila beseda ugajanje.

Viri

Caffyn Jesse, Healers on the Edge: Somatic Sex Education, 2017.

Caffyn Jesse, Science for Sexual Happiness: A Guide to Reclaiming Erotic Pleasure, 2016.

Mangala Holland, Orgasms Made Easy: The No-Nonsense Guide to Self-Pleasure, Sexual Confidence and Female Orgasms, 2024.

Olivia Bryant, https://selfcervix.com/

Peter A. Levine, Kako prebuditi tigra: zdravljenje travm, 2015.