Terapevtski odnos – ali zakaj zgolj "telesna" psihoterapija ni dovolj
- Klavdija Blažun
- 2 days ago
- Branje traja 5 min
Občasno dobim povpraševanje za telesno usmerjeno psihoterapijo, ki se običajno glasi nekako tako: »Že neko obdobje hodim na psihoterapijo, vendar sem prišla do meje, kjer mi zgolj pogovor ne zadostuje. Kognitivno mi je vse jasno, a kljub temu ne morem priti do razrešitve svoje problematike, zato si želim delati tudi s telesom.«
Seveda povsem razumem občutek, da nekdo lahko pride v svojem terapevtskem procesu do določene meje, kjer kognitivni uvid ali gola sprememba vedenja ne zadostujeta. Poleg tega sem tudi sama izbrala telesni psihoterapevtski pristop ravno zato, ker si ne predstavljam psihoterapije brez vključitve tako psihe kot tudi telesa, ki sta po mojem mnenju neločljiva.
Pomembnost terapevtskega odnosa
Po drugi strani včasih opažam, da nekateri polagajo veliko upov v spremembo psihoterapevtskega pristopa, pri tem pa pozabljajo na ključno stvar – terapevtski odnos, tj. odnos med klientom in psihoterapevtom. Številne raziskave so namreč pokazale, da učinkovitost psihoterapije v prvi vrsti ni odvisna od samega pristopa, temveč predvsem od terapevtskega odnosa. Slednji naj bi poleg ostalih dejavnikov k učinkovitosti terapije prispeval v 25–35 %, medtem ko naj bi uporabljeni terapevtski pristop prispeval v le 10–15 %.
Pri tem je še treba dodati, da so tehnike in modalitete seveda tudi pomembne, toda te delujejo le pod pogojem, da je predhodno vzpostavljen ustrezen odnos med klientom in psihoterapevtom, imenovan tudi terapevtska aliansa.
Terapevtski odnos je pomemben tudi zato, ker je večina naših travm nastala v odnosih in se te zato lahko zacelijo le znotraj odnosa – ustrezen terapevtski odnos je zato lahko resnično zdravilen. Eden od ključnih delov reparacije v terapevtskem odnosu je pri tem pričevanje (ang. witnessing). Kot namreč pravi ustanovitelj somatskega doživljanja Peter Levine: »Travma ni to, kar se nam je zgodilo, ampak to, kar držimo v sebi v odsotnosti sočutne priče.«
K temu, ali se nek dogodek pretvori tudi v travmo, torej odločilno prispevajo priča ali priče travmatičnega dogodka – te so lahko podporne ali pa travmatizirajoče. Prva vrsta priče nas vidi, sliši, nam verjame, nas validira in nas po potrebi zaščiti; druga vrsta priče zanika ali sprevrača našo izkušnjo travmatičnega dogodka, nas ignorira, vliva sram in krivdo, nam ne verjame, ali pa nas celo sama zanemarja ali nad nami izvaja nasilje oziroma zlorabo.
Če je priča travmatizirajoča, klient potisne ali potlači nekatere svoje dele (emocije, impulze, reakcije), ki se med travmatičnim dogodkom niso mogli varno izraziti. Klient se ni mogel niti boriti niti pobegniti, zato so omenjeni deli zamrznili in klientu niso dostopni. V ustreznem terapevtskem odnosu je terapevt, kot pravi avtor in terapevt David Bedrick na področju travme, t. i. naknadna (after-the-fact witness), korektivna priča travmatskemu dogodku, s čimer lahko klient varno odmrzne svoje zamrznjene emocije, impulze, reakcije in jih integrira. Klient si tako vrne izgubljene dele sebe in s tem svojo moč, s čimer se tudi izogne retravmatizaciji. Toda vse to ne bi bilo možno brez terapevtskega odnosa, v katerem se ob terapevtu kot korektivni priči čuti varno, videno, slišano, verjeto, so-čuteno – kar je povsem drugačna izkušnja od tiste, v kateri je nastopil travmatični dogodek.
Limbična resonanca
Ustrezen terapevtski odnos je torej tisti, v katerem se klient počuti videno, slišano, čuteno, sprejeto in posledično tudi dovolj varno, da psihoterapevtski proces sploh lahko teče. Terapevt na drugi strani daje prostor prisotnosti, umirjenosti, iskrenega zanimanja za klienta, sočutja, nevtralnosti, brezpogojnega sprejemanja ter zadostne lastne zreguliranosti in uglašenosti. Da bi terapevt lahko našteto v zadostni meri zagotovil, je zato pomembno, da je tudi v lastnem rednem terapevtskem in supervizijskem procesu ter da vselej notranje raste in se razvija.
Toda kaj je nevrološko gledano tisto, kar vzpostavlja takšen odnos in takšen medosebni terapevtski prostor? To raziskuje med drugim tako imenovana interpersonalna nevrobiologija. Ta temelji na predpostavki, da smo ljudje odnosna bitja in da zato tudi naš razvoj možganov poteka v odnosu, predvsem s primarnim skrbnikom (običajno je to mati).
V prvih treh letih našega življenja se otrokovi možgani skokovito razvijajo, predvsem njegova desna hemisfera. Pri tem razvoju je bistven otrokov odnos s primarnim skrbnikom, pri čemer je ključno, da je ta dovolj uglašen. To uglašenost omogoča tako imenovana limbična resonanca. To pomeni, da se materin in otrokov limbični sistem (emocionalni center možganov) sinhronizirata, s čimer se lahko mati uglasi na otrokove potrebe in ustrezno regulira njegova emocionalna stanja. Ob vsaki materini regulaciji otroka se v njegovih hitro razvijajočih se možganih vzpostavijo nove nevronske povezave. Če mati zadostno in dovolj redno regulira otrokova stanja, potem se ustvari varna navezanost, otrokovi možgani se zdravo razvijajo in razvija se tudi sposobnost otrokove samoregulacije.
Desnohemisferična psihoterapija
Limbično resonanco v prvi vrsti omogoča to, da mati v svojem odnosu do otroka deluje iz desne možganske hemisfere. Če je mati izrazito v levi možganski hemisferi, npr. pretežno analitična, logična, racionalna, hladna, potem ne pride do limbične resonance, zato se ne more uglasiti na otrokove potrebe, s čimer se ne more ustvariti varna povezanost, otrok nima zadostne regulacije in možgani se ne morejo zdravo razvijati.
Zanimivo je, da se podobno dogaja tudi v terapevtskem procesu, kar je podrobno raziskal nevropsiholog Allan Schore, ki je velik del svojega raziskovanja posvetil tako imenovani desnohemisferični psihoterapiji. Ugotovil je, da se v terapevtskem procesu ustvarjajo nove nevronske povezave in s tem novi vzorci (razmišljanja, čutenja, delovanja) le, kadar med seboj komunicirata desni možganski hemisferi klienta in terapevta. Če je terapija, nasprotno, pretirano levohemisferična, torej pretežno kognitivna, analitična, racionalna in posledično ni vzpostavljen ustrezen terapevtski odnos, niso možne globlje spremembe.
Desna hemisfera možganov je povezana z našim emocionalnim, intuitivnim, nezavednim, resnično prisotnostjo, relacijskim delom in ključno prispeva k učinkovitosti terapevtskega procesa. V desnohemisferičnem terapevtskem procesu ni pomembno le to, kar je verbalno izrečeno, temveč je še bolj pomembna neverbalna komunikacija: mimika, geste, postura, ton in barv glasu, mikrogibi, pogled, dotik ipd. Vse te neverbalne informacije procesirata desni hemisferi klienta in terapevta. Te informacije tako soustvarjajo medosebni prostor, ki je lahko za klienta podporen za njegov terapevtski proces ali pa ne.
Nevroplastičnost možganov
Kaj ima z vsem tem nevroplastičnost možganov in kaj to sploh je? Nevroplastičnost je, enostavno povedano, vseživljenjska sposobnost naših možganov, da razvijajo in vzpostavijo drugačne nevronske povezave. To nam med drugim omogoča, da popravimo tisto, kar je zaradi naših zgodnjih izkušenj v odnosu s primarnim skrbnikom, izostalo v našem razvoju, kjer smo se po domače »zataknili« in od koder izvirajo številne naše problematike. Dobra novica je, da se tisto, kar se ni ustrezno razvilo v našem zgodnjem obdobju v odnosu s primarnim skrbnikom, lahko razvije oziroma drugače premreži v drugačnem, terapevtskem odnosu. In v tem je nevrološko gledano zdravilnost terapevtskega odnosa.
Kakšen terapevt je primeren zame?
To vprašanje si običajno zastavi marsikateri klient. In tukaj seveda ni enoznačnega odgovora, saj sama ne verjamem, da obstaja en idealen terapevt za vse. Je pa po mojem mnenju bistveno to, da se klient s terapevtom dobro počuti, da si, po domače povedano, klient in terapevt »klikneta«. Mislim, da je bilo zgoraj že zadostno pojasnjeno, zakaj je ta »klik« tako pomemben.
Morda je namesto vprašanja: »Kakšen terapevt je primeren zame?« bolj smiselno vprašanje: »Ob kakšnem terapevtu se dobro počutim?«
Viri:
Allan Schore, Right Brain Psychotherapy, 2019.
David Bedrick, The Unshaming Way: A Compassionate Guide to Dismantling Shame, Heal from trauma, unlearn self-blame, and reclaim your story, 2024.
Peter Levine, Guérir par-delà les mots: Comment le corps dissipe le traumatisme et restaure le bien-être, 2024.
Komentarji